Ob letošnjem praznovanju okrogle obletnice obstoja Slovenske province – z ustanovnim dnem 6. maja 1919 – nas obdaja veselje in hvaležnost za tolike milosti, ki smo jih v teh sto letih bile deležne. To, kar v svoji notranjosti in v zavesti doživljamo, ponazarja tudi logotip, ki je ob tej priložnosti nastal.

Ob misli na preteklost, sedanjost in prihodnost naše province je v središču logotipa križani Jezus Kristus, ki je pravilo hčera krščanske ljubezni ter vir in vzor našega služenja. Križ obdajajo plameni. Podoba je vzeta iz družbenega grba, ki ga je zasnovala sv. Ludovika de Marillac, naša soustanoviteljica, in se je od leta 1643 uporabljal kot družbeni pečat. Rdeči plameni, ki izhajajo iz križanega Gospoda, oznanjajo njegovo večno ljubezen, s katero nas je odrešil. To je ljubezen, ki gre do bolečine in se popolnoma daruje s smrtjo na križu, kateri sledi zmagoslavno vstajenje. 

Sedem pramenov ognja ponazarja sedem darov Svetega Duha, ki ga je sv. Ludovika zelo častila; na binkošti dan, 4. junija 1623, je prejela milost razsvetljenja o novi skupnosti, ki bo služila ubogim. Sedmeri plameni so prav tako simbol sedmerih svetih zakramentov, ki jih je sv. Vincencij Pavelski, naš soustanovitelj, delil najbolj revnim svojega časa. V moči teh je tudi sam posvetil svoje življenje služenju telesno in duhovno ubogim; tako je pritegnil milijone ljudi, ki danes delujemo po njegovem zgledu in v njegovem duhu. Kot nekoč naše rajne sestre, tudi danes hčere krščanske ljubezni črpamo moč iz teh Božjih darov za življenje v skupnosti, za »služenje Kristusu v ubogih in ubogim v Kristusu« (prim. K 10 b).

V vsakem plamenu je ime ene izmed dežel, kjer delujejo sestre Slovenske province in Albanske pokrajine, ki je del te province. Sestre so k nam prihajale iz Avstrijskega imperija in nato iz Avstro-ogrske: v Slovenijo leta 1852, v Hrvaško 1881, v Srbijo 1920, v Makedonijo 1927, na Kosovo 1927 in v Albanijo 1992; večinoma so bile slovenske narodnosti. Zaradi prisotnosti sester na tolikih krajih in v različnih državah je provinca od nekdaj usmerjena v ekumensko delovanje. S svojo prisotnostjo, življenjem in služenjem sestre pričujejo za mir, spoštovanje, sprejemanje drugega in življenje v sožitju kljub različnim kulturam, veram in mentaliteti narodov. Kristus nas povezuje in združuje med seboj; in bolj ko smo bliže Njemu, bliže smo drug drugemu.

Simbolika plamena je zelo močna. Plamen greje in razsvetljuje, omogoča zaznavanje in daje upanje. V zgodovini province so sestre prinašale Kristusovo luč ubogim, jih grele s svojim služenjem in jim z življenjem razsvetljevale pot k Bogu. Plamen lahko zažiga in povzroča bolečino, zato je tudi simbol trpljenja in očiščevanja. Preizkušnje, nasprotovanja, odvzem imetja, preganjanje …, vse to so doživljale zlasti v minulem stoletju v času komunističnega režima. A Kristus je bil njihov zgled vztrajnosti in zvestobe v izpolnjevanju Božje volje tudi v trenutkih trpljenja in bolečine.

Ob 100-obletnici me, ki smo prišle za njimi, prôsimo Kristusa, da bi na priprošnjo brezmadežne Matere Marije tudi nam danes svetil plamen njegove ljubezni. V njegovi luči in moči bomo lahko varno hodile po pravi poti k Očetu, ko bomo poglobljeno živele iz duha Družbe in v zvestobi zaobljubam. Naj nam Sveti Duh vliva ljubezen do ubogih, da jim bomo služile »sočutno, krotko, ljubeznivo, spoštljivo in pobožno!« (prim. Pravila VII,1).

s. Ljubica Jozić ml.