Vincencija Pavelskega se je dotaknilo uboštvo in trpljenje!

Globoko ganjen zaradi revščine in trpljenja, ki ga je videl okrog sebe v Parizu okoli leta 1600, je Vincencij »hodil iz kraja v kraj,« da bi s preprostimi dejanji dobrote pomagal tistim, ki so bili v stiski. Ta dejanja dobrote so pozneje postala karizma Družbe hčera krščanske ljubezni.

Od gospa krščanske ljubezni … do Marjete Naseau

Vincencij je za pomoč ubogim pridobil bogate gospe. Hitro je ugotovil, da mora biti dobrodelnost organizirana. Decembra 1617 je ustanovil Bratovščino gospa krščanske ljubezni. Te gospe so izpolnjevale tako veliko delo, da je bilo nujno pritegniti še druge ljudi, ki bi jim pomagali.

Tako je h gospodu Vincenciju prišlo mlado, preprosto podeželsko dekle, Marjeta Naseau, ki je bila pripravljena darovati življenje za služenje ubogim.

Njen zgled je bil nalezljiv … Na ta način je bila rojena Družba hčera krščanske ljubezni. Marjeta je umrla zaradi kuge, potem ko je odstopila svojo posteljo bolni ženi.

Ludovika Marijak in prve sestre

Vincencij je zaupal vzgojo teh deklet Ludoviki Marijak, sodelavki v globokem prijateljstvu. 29. novembra 1633 so se ta dekleta zbrala okrog Ludovike, da bi pod njenim vodstvom in v skupnosti živele svoj ideal.

Preproste zaobljube in preprosto življenje

Hčere krščanske ljubezni so se razlikovale od redovnih skupnosti tiste dobe. Da bi se lahko svobodno gibale po ulicah in bolnišnicah, so morale imeti:
– za samostan hiše bolnikov
– za celico najeto sobo
– za kapelo župnijsko cerkev
– mestne ulice za križni hodnik
– pokorščino za klavzuro
– božji strah za zamreženo okno
– sveto skromnost za kopreno

Bile so povezane z Bogom s preprostimi, neslovesnimi zaobljubami. Zelo zgodaj v njihovi zgodovini so se torej uveljavile enoletne in ne večne zaobljube.

Hčere krščanske ljubezni so torej hodile po ulicah in iskale uboge bolnike na njihovih domovih.

Pozneje so skrbele za bolnike v bolnišnicah, za vzgojo deklic, za najdenčke. Našle so pot k sužnjem na galejah, k starčkom in umobolnim.

Družba kmalu postane mednarodna

Misijonarski duh, ki se je razvijal že na začetku, jih je kmalu »potisnil« dalje. Šle so na Poljsko, ki tako predstavlja začetek mednarodne Družbe. Tudi tam so iskale najbolj potrebne, ki bi jim mogle prinesti dobrotno božjo pomoč.