Ludovika de Marillac je bila rojena 12. avgusta 1591. Po otroštvu in mladosti, ki sta bila polna bridkosti in trpljenja, se je poročila 5. februarja 1613. Sama je pozneje rekla, da je bila od rojstva zaznamovana s križem in skoro v nobeni življenjski dobi ni bila brez trpljenja. Sad njenega zakona je bil sin Mihael, predmet zaskrbljenosti in bridkosti za mater. Ovdovela je 21. decembra 1625. Po Božji previdnosti je prišla pod duhovno vodstvo sv. Vincencija Pavelskega, ki jo je usmeril v službo ubogih; tako je prišlo tudi do ustanovitve Družbe hčera krščanske ljubezni 29. novembra 1633. Kot vzgojiteljica in predstojnica prvih sester jih je Ludovika de Marillac s pomočjo svojega ravnatelja znala navdati z duhom, ki je lasten hčeram krščanske ljubezni, s ponižnostjo, preprostostjo in ljubeznijo ter pripravljenostjo, da vedno ostanejo služabnice ubogih. Bog ji je dal sveti dar molitve. Umrla je 15. marca 1660.

Rodila se je 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je hči francoskega plemiškega velikaša Ludvika Marijaka. Rodila se je v času, ko je bil njen oče vdovec; ime njene matere ni znano. Leta 1595 se je oče drugič poročil. Ker je mačeha, vdova, pripeljala s seboj štiri otroke, je oče poslal malo Ludoviko v samostanski zavod v Poissy, ki so ga vodile dominikanke. Za deklico se je zavzela pobožna in izobražena redovnica, očetova sestrična, ki ji je materinsko ljubezen nadomestila z nadnaravno in jo vodila na pot kreposti. Tu je torej Ludovika napredovala v modrosti in pobožnosti. Po tedanji navadi se je med drugim učila latinskega jezika. Do precejšnje mere je razvila tudi svoj slikarski talent.

Zdi se, da so očeta denarne težave prisilile, da je 11 do 13 letno hčerko vzel iz zavoda. Izročil jo je dobri, a revni krščanski vzgojiteljici, ki je vodila majhen zavod za deklice skromnejših razmer. Morda je to bila Ludovikina prava mati. Tu so se deklice učile vseh gospodinjskih del. Ludovika, ki so ji bile knjige zelo pri srcu, se je tu še nadalje izobraževala.

Ko je imela 13 let, jo je prizadela velika preizkušnja – očetova smrt. Kljub številnemu sorodstvu se je čutila osirotelo. Kdo jo bo sedaj uvedel v življenje? Še bolj se je poglobila v molitev in premišljevanje. Svet je ni veselil. Naredila je zaobljubo, da bo vstopila h kapucinkam, pa jo je kapucinski provincial, do katerega se je obrnila za nasvet, prepričal, da je ta zaobljuba ne veže, ker zaradi slabotnega zdravja ni za samostansko življenje. Sedaj se je uklonila želji sorodnikov in se poročila.

V zakonu je živela 12 let. Imela je sina Mihaela, ki ga je skrbno vzgajala. Toda mož je hudo zbolel in Ludovika se je znašla v malodušju; zašla je celo v verske dvome. Ko je bila blizu obupa, je prišel v Pariz sv. Frančišek Saleški in v pogovoru z njim se je umirila. Škof Camus ji je leta 1623 dovolil, da je napravila zaobljubo vdovstva za primer, če njem mož umre. Istega leta na binkoštni dan je dobila notranje razsvetljenje, gotovost, naj vztraja ob možu, in da bo prišel čas, ko bo tudi sama napravila zaobljubo uboštva in pomagala ubogim. Moč njenega duha je še narasla, ko se je leta 1624 srečala s sv. Vincencijem Pavelskim. On je postal njen duhovni vodnik za vse življenje. Vincencij jo je vodil tako, da je njene značajske posebnosti in samostojno odločanje raje pospeševal kot zaviral. Vključil jo je v delo gospa krščanske ljubezni, sprva kot pomoč bratovščinam na podeželju, potem pa tudi pri ustanavljanju bratovščin v Parizu. Ker mestne gospe niso zmogle same vseh opravil pri ubogih, so se ponudile za pomoč revne kmečke dekleta. Prva je prišla Marjeta Nazo. Za njo so prišle še druge. Ludovika je spoznala, da je najbolje, da živijo skupaj in se duhovno dobro pripravijo. Prve štiri nove dekleta je zato sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih preskusila. 29. novembra 1933 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile bolnikom in revežem. To je bil začetek Družbe hčera krščanske ljubezni.

Število kandidatinj je hitro raslo, še hitreje pa delo za njihovo vzgojo in šolanje. Ludovika je ves čas vztrajno opravljala svoje dolžnosti, ki so pogosto zahtevale junaške odločnosti, velikega potrpljenja in zaupanja v božjo previdnost. Vincencij Pavelski je rekel, da jo pri življenju bolj ohranjajo duševne kot telesne sile. Vendar je tudi telo začelo pešati. Leta 1656 je prvih hudo zbolela. Okrepila se je le za silo in nadaljevala z vodstvom, ki je ob naglem širjenju Družbe hčera krščanske ljubezni terjalo od nje izreden napor. Kljub bolehnosti in veliki spokornosti je dočakala 69 let. Zadnje čase jo je mučilo še boleče gnojenje na levi roki. Umrla je 15. marca 1660. Pokopali so jo na njeno zahtevo na farnem pokopališču župnije, v kateri je živela. Na grob so postavili križ z napisom: Spes unica – Edino upanje. Sedaj pa počiva v kapeli materne hiše Hčera krščanske ljubezni v Parizu. Nas 33.000 usmiljenih sester po vsem svetu z deli ljubezni še danes priča, kaj zmore slaboten človek, ki se gre za Bogom in se prepusti božji milosti, da ga vodi.

Med blažene je bila prišteta 9. maja 1920, med svetnice pa 11. marca 1934. Papež Janez XXIII. jo je 10. februarja 1960 razglasil za nebeško zaščitnico vseh, ki delajo v krščanskih socialnih ustanovah.