Šentjakob, 24.september

ODGOVOR SV. VINCENCIJA PAVELSKEGA NA KRIZNE RAZMERE

Spoštovani člani in članice Vincencijanske družine!

To jutro me je nekdo vprašal, če bom razložila, kaj pomeni beseda »kriza«.Mislim, da je bila v zadnjem času ta beseda po vsem svetu tako pogosto omenjena v zvezi z različnimi dogodki, da sploh ni potrebna posebna razlaga, a kljub temu čisto na kratko spomnim, da beseda izhaja iz grške besede »krinein«, ki pomeni odločiti se. Pred očmi imamo čisto posebne razmere, ki človeka zrušijo, ustavijo, tako, da ne more naprej na dosedanji način, ampak se mora odločiti, kaj je treba spremeniti … Krizne razmere tako lahko postanejo tudi »priložnost«za prečiščenje, novo rast …

Tole kratko razmišljanje sem pripravila na osnovi zgodovinskih zapisov iz časa življenja sv. Vincencija – opirala sem se na povzetke g. Roberta Maloneya (nekdanjega vrhovnega predstojnika Misijonske Družbe, na poročila Vincencijanske družine (Famvin), kako so različne veje Vincencijanske družine delovale v času Covida, da pa bi predstavitev postala še bolj konkretna, sem preko e- pošte prosila za podelitev svežih izkušenj še Marijine sestre, ki delajo v Ukrajini in naše sestre usmiljenke, ki tudi delajo v Ukrajini in pripadajo slovaški provinci in dvema poljskima provincama.

KRIZNE RAZMERE V NAŠEM IN V VINCENCIJEVEM ČASU

Ko se je Covid-19 leta 2020 pojavil pri nas, se razširil po vsem svetu, prerasel v pandemijo, ko so začeli veljati omejitveni ukrepi, ko je bil ukinjen letalski promet, ko je celo Cerkev ukinila sv. maše z verniki, ko je bila omejitev gibanja med občinami, ko je vsak dan zaradi okužbe z novim virusom umrlo na tisoče ljudi, so mnogi zbegano dejali: »Kaj takega se še ni dogajalo! Ali bo konec sveta?« Potem je izbruhnila še vojna v Ukrajini in kot pika na i še naravne katastrofe: suša, poplave, požari, slaba letina, draginja, begunci, brezdomci …

In vendar se je zelo podobno dogajalo že ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja, ko je živel in deloval sv. Vincencij Pavelski. Tudi Vincencij se je močno soočal s krizami, ki so jih povzročile:

• nalezljive bolezni (zlasti kuga), ki je prerasla v epidemijo;
• vojna, politični konflikti;
• lakota, slabe letine, visoki davki (draginja);
• brezdomci;
• begunci.

KUGA V ČASU SV. VINCENCIJA

V preteklosti in po ljudskem dojemanju sveta je kuga veljala za vsako nalezljivo bolezen, ki se je nenadoma in silovito pojavila, trajala določeno obdobje ter povzročila množično okuženost in visoko smrtnost.

Ker niso razlikovali med različnimi epidemijami, in so slabše poznali medicino, se je skoraj za vse vrste teh bolezni od antike do novega veka uveljavilo skupno ime kuga.

Med letom 1644 – 1657 je kuga pustošila v Franciji, Alžiriji, Tuniziji, severni Italiji, na Poljskem. Iz dopisovanja z grofom Bernierom je možno razbrati najbolj alarmantno situacijo. Sv. Vincencij in njegovi so se vključili v ta boj. Od leta 1630 – 1645 so se misijonarji pogumno borili proti lakoti in kugi. Vincencij in Ludovika organizirata pomoč. Deset misijonarjev in več sester je odšlo v Pikardijo in Šampanijo. Sv. Vincencij jih je sam obiskal, da bi preveril situacijo in njihovo delo. Dobil je ime oče domovine. Smrt je pustošila povsod. V 14 dneh je umrlo 5 000 ljudi. V Reimsu je umrlo 2 000 ljudi.

Število umrlih je neverjetno veliko. Samo Francija je je v času epidemije kuge od 1628 – 1631 izgubila skoraj milijon ljudi. V istem času je v Italiji umrlo 280 000 ljudi. Leta 1654 je umrlo 150 000 prebivalcev Neaplja. Med najbolj prizadetimi mesti je bilaGenova. Leta 1657 je umrlo polovico prebivalcev tega mesta. Ganljiv je dolg seznam članov Vincencijanske družine, ki so umrli. To si čisto lahko predstavljamo, saj so bile sestre in člani bratovščin v prvih vrstah v službi okuženih. Iz tega časa so značilni nekateri poudarki sv. Vincencija sobratom, sestram, članom bratovščin, ki jih zaznamujejo značilnosti tega časa:

• pomanjkljivo poznavanje bolezni,
• pomanjkanje medicinskih pripomočkov.

Kuga se je pojavila pod različnimi simptomi. Coste opisuje te simptome kot:

• glavobol,
• visoka vročina,
• driska … kar vodi v množično umiranje

Zdi se, da nobena druga stvar Vincencija ni tako zelo zbegala kot epidemije kuge, ki so pustošile po Evropi v letih njegovega aktivnega življenja. Umrli so številni ljudje, ki jih je Vincencij poznal in imel rad.

Marjeta Naseau, o kateri je vincencij pogosto govoril in ki velja za prvo hčer krščanske ljubezni – čeprav družba še ni bila ustanovljena – je podlegla kugi pri svojih 27 letih, ko je sprejela k sebi okuženo ženo. In za gospoda Lamberta, ki je bil poslan na Poljsko, da tam osnuje Misijonsko Družbo, pa se je okužil, ko je pomagal obolelim od kuge in umrl v Varšavi 1653 – sv. Vincencij pravi, da njegova izguba pomeni zanj, kot, da bi mu izruvali oko ali odsekali roko. Nekaj podobnega velja za Antona Lucasa, ki ga ni občudoval samo Vincencij, ampak tudi drugi ustanovitelji redovnih skupnosti tistega časa, je umrl v Genovi leta 1656.

Od 16. stol.naprej evropa ob soočenju s to črno kugo odkrije načine za preprečitev širjenja nalezljive bolezni:

• izolacija bolnikov v bolnicah
• dezinfekcija hiš
• dezinfekcija poštnih pošiljk, denarja
• graditev bolnic izven mestnega obzidja
• sežiganje umrlih.

V življenju sv. Vincencija so se kar množile krizne razmere. Čutijo se posledice 30-letne vojne. V letu 1650 je pogosto govoril o vojni, kugi in lakoti kot »Božji šibi«,razen tega je bilo preganjanje kristjanov v Alžiriji, Tuniziji. Prvi mučenec Misijonske družbe Tadej Lye, semeniščnik, je bil mučen in usmrčen 1652. Trije duhovniki so umrli na poti na Madagaskar. Vincencij je dobil sporočilo, da je šest članov iz skupnosti v Genovi umrlo zaradi kuge.

Ob tej priložnosti je Vincencij pri ponovitvi premišljevanja 23.septembra 1657 molil: »Božja dobrota naj sama izbere osebe, ki jih želi poslati, da nadomestijo izpraznjena mesta in naj jih oživlja z istim duhom«

ODGOVOR SV. VINCENCIJA NA KRIZNE RAZMERE

1. Čeprav so Vincencija v vseh teh razmerah pretresala boleča čustva, je ostal prepričan, da kakršnekoli so že razmere, ne smemo nikdar zapustiti ubogih. Rekel je, da so oni del našega življenja. Celo v skrajno težkih razmerah moramo dokazati našo ustvarjalnost (iznajdljivost), da najdemo sredstva in način, kako pomagati trpečim. Vincencij je pisal Alanu Solminihacu: »Ubogo podeželsko ljudstvo, ki ga je prizadela kuga, so na splošno zapuščeni in prikrajšani za hrano.« Zato spodbuja, da bi se našel kakšen vernik na župniji in bi odnesel zbrano hrano ob določeni uri, na določen kraj za te uboge ljudi – ne da bi bil v direktnem kontaktu z obolelimi.

V času, ko je umrlo veliko misijonarjev, je zapisal: »Sedaj imamo tako veliko misijonarjev v nebesih. O tem ni dvoma, kajti vsi so dali življenje za ljubezen in ni večje ljubezni, kot je ta, da, da kdo da svoje življenje za bližnjega … in prah teh apostolskih mož in žena bo seme za veliko število misijonarjev.«

2. Ko svetuje članom svoje skupnosti glede načina služenja sredi epidemije, Vincencij upošteva dve stvari:

• z ene strani spodbuja naj ostanejo pri kužnih bolnikih, naj jih ne zapustijo,
• z druge strani pa, da naj upoštevajo vsa navodila civilne in cerkvene oblasti in naj uporabijo vsa sredstva, da zavarujejo svoje zdravje.

3. Vincencij je razširil definicijo mučenca in tako vključil vse, ki radovoljno dajo svoje življenje za uboge. Sestram usmiljenkam je govoril: »En papež je nekega dne rekel, da kdorkoli se daruje Bogu za služenje svojemu bližnjemu in radovoljno prenaša vse težave, ki jih srečuje, je mučenec. Ali so mučenci trpeli več, kot te sestre, ki se darujejo Bogu in so večkrat pri bolniku, ki je poln vnetja …«

4. Vincencij – mož izrednega poguma

Vojna je 1639 opustošila področje Lotaringije. Vojaki so razdejali kmetije in vasi. Dežela je bila povsem izropana. Vincencij je prosil gospe krščanske ljubezni, da so zbirale denar in drugo pomoč. Tudi člane svoje Misijonske družbe je je poslal razdeljevat pomoč in organizirat podporo. Ko je v Parizu in drugod po Franciji izbruhnila še državljanska vojna »fronda«, je Vincencij organiziral programe za pomoč in zbiral denarna sredstva. Poskusil je posredovati za mir, ko je prosil kraljico Ano Avstrijsko, naj odslovi državnega ministra kardinala Mazarina. Ker ga je zavrnila, je stopil sam do Mazarina in od njega zahteval, naj odstopi. Ta mirovna prizadevanja seveda niso obrodila sadu – nasprotno. Mazarin je Vincencija odslovil iz pomembne vladne komisije, ki je bedela nad Cerkvijo v Franciji. Vincencij se je boril proti krivičnim strukturam, četudi ni dosegel želenih rezultatov. Podobno se tudi mi počutimo nemočne, kadar se zavzemamo za pravične zakone …

5. Vincencij brani človekovo dostojanstvo

Vincencij je imel izreden čut za človekovo dostojanstvo. V tem, da ga varuje, je prepoznal svoje poslanstvo. Čeprav ni bil velik govornik, je znal pritegniti k delu za svoje načrte izredne energije ljudstva. Prebujal je zavest, da je dostojanstvo vsakega človeka skrb vseh in ga moramo ohranjati v sodelovanju. Duhovniki in laiki, Cerkev in država, bogati in revni so postali Božja vojska za služenje bližnjemu.

6. Vincencij zna pritegniti sodelavce, zbiral je darove za uboge

Pravijo, da je Vincencij s svojim delom med revne razdelil več milijonov, kot jih je imela Francija v državni blagajni. V času 30-letne vojne (1618-1648) je reševal cele pokrajine, da ubogo ljudstvo ni umrlo od lakote. Njegova pomoč je dosegla sužnje v severni Afriki, kužne bolnike na Poljskem, preganjane kristjane na Irskem in pogane na Madagaskarju.

Vincencij se ni ustrašil trpljenja. Videl je uboge in ni šel mimo njih. Ustavil se je in se srečal z njimi v njihovi bolečini in trpljenju. Njegova pot do ubogih je pot evangelija, pot bližine.Njegovo delo je darovanje, ki ne zahteva nikakršnega plačila. Po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel drugim, je posvetil svoje življenje za služenje ubogim.

ODGOVOR VINCENCIJANSKE DRUŽINE NA KRIZNE RAZMERE

Po kratkem zgodovinskem pregledu lahko vidimo, da se tudi današnji svet sooča s podobnimi krizami, ki jih je doživljal sv. Vincencij:

• nevidni virus, ki je presegel meje, prizadel vse človeštvo, spremenil običajni ritem naše zgodovine, osebnega in družbenega življenja, zaradi česar so ubogi še bolj ubogi, ki so se jim pridružili še novi ubogi …
• vojna v Ukrajini (energetska in ekonomska kriza);
• naravne nesreče (suša, neurja …).

Kako naj po zgledu sv. Vincencija na današnje krizne razmere odgovarjamo mi?

Izvršni odbor Vincencijanske družine je izdal v času Covida 19 izjavo za preprečevanje širjenja virusa:

• povabil je vse člane, naj aktivno sodelujejo pri delu za preprečevanje širjenja virusa, naj upoštevajo vse ukrepe;
• kar zadeva pomoč ubogim po različnih delih sveta pa naj bodo pozorni, da ljudje, ki potrebujejo materialno ali zdravstveno pomoč, ne bodo zapuščeni;
• naj člani Vincencijanske družine zaupajo v mogočno Marijino priprošnjo po čudodelni svetinji, naj prosijo sv. Vincencija, svete in blažene Vincencijanske družine, da bi bil virus premagan in da bi se normalizirale razmere.

Gotovo je vsakdo od vas tudi izpolnjeval nekaj podobnega, kot je priporočeno v tej izjavi. Upoštevali smo navodila za preprečevanje širjenja bolezni, morda pomagali sosedom, prijateljem, če so zboleli in niso smeli v trgovino, lekarno…, osebno ali po skupinah molili, da bi virus prenehal ogrožati ljudi (tudi različni molitveni obrazci so bili predloženi v ta namen).

Poročila o delu članov Vincencijanske družine po vsem svetu dokazujejo iznajdljivost in ustvarjalnost za pomoč ljudem v tem času. Omenim le en primer iz Nigerije:

• praktično ozaveščanje ljudi za preventivo proti virusu;
• nakup in izdelava zaščitnih sredstev – izdelava mask za uboge, ki jih niso mogli kupiti;
• delitev dezinfekcijskih sredstev za razkuževanje rok;
• nakup hrane za uboge;
• postavitev nekaj pip za vodo, kjer v hišah ni bilo tekoče vode za pogosto umivanje rok;
• kuhanje hrane za brezdomce.

ŽIVE PRIČE JUNAŠKEGA SLUŽENJA UBOGIM V ČASU COVIDA 19 IN V ČASU VOJNE V UKRAJINI

Da ne bi govorili samo o junaških dejanjih sv. Vincencija iz 16. oz 17. stoletja, lahko vidimo sodobne primere Marijinih sester, sester usmiljenk, gg. lazaristov ki delajo v Ukrajini.

Sestre usmiljenke iz Poljske in Slovaške so imele v tem času kar 8 skupnosti v različnih predelih Ukrajine – tudi v krajih, kjer so bila bombardiranja najhujša: (Mariupol, Odessa …)

Samo nekaj besed iz pričevanja sestre usmiljenke s. Haline Leptowicz, ki je doživela te grozote:

»24 februar2022 bo ostal v zgodovini Ukrajine zapisan kot črni dan. To jutro so se prebivalci zbudili ob telefonskem sporočilu: »Sedaj se je začelo. Zračni prostor je zaprt, letališča, vojašnice bombardirajo, radio naznanja, da so 25 km od Balte padle že prve žrtve teh spopadov. Nastane velika panika. Treba je bežati … v pol ure pobrati stvari in se hitro posloviti od svoje hiše, morda za vedno …

Vse sestre so v teh negotovih in nevarnih razmerah želele ostati v svojih skupnostih in pomagati ubogim, a se je izkazalo, da je bolj pametno, da se iz Balte, Odesse in Mariupola umaknejo na zahod Ukrajine.

Občudovanja vredna v tem času je bila velika ENOTNOST ukrajinskega ljudstva. Vsi so se med seboj povezali v obrambi proti napadalcu: eni so se vključili v obrambo domovine, drugi so pomagali ženam, otrokom, starejšim, da so se umaknili na varno. V prvih dneh vojne so se iz vseh delov Ukrajine vile dolge kolone proti mejam: eni so zapuščali državo, da zbežijo na varno, drugi so vanjo vstopali, da jo gredo branit.

Me kot sestre smo skušale odgovoriti na najnujnejše potrebe:

• organizirati prevoze za ljudi, ki so morali zapustiti najbolj ogrožene kraje (vsak dan smo prejele veliko prošenj za prevoz žena, otrok in starejših proti Poljski).
• Sestre smo spremljale ljudi v teh dolgih kolonah, ko so čakali na mejno kontrolo, nekateri utrujeni od dolgega pešačenja, popolnoma izčrpani , brez hrane…
• Na meji smo delile pomoč, ki so jo zbrali na Poljskem (hrana, zdravila, higienske potrebščine … delale pakete in jih poslale proti Sniatinu in drugim krajem, kjer se nadaljuje vojna, oziroma, kjer so begunci.
• V ostalih krajih so sestre nadaljevale s pomočjo ubogim, zlasti begunskim družinam.

V tej evakuaciji civilnega prebivalstva proti bolj varnim krajem, pri čemer so tudi sestre sodelovale, so doživele težko izkušnjo neizmernega trpljenja, po drugi strani pa bogato izkušnjo bratstva in solidarnosti. Že po dveh mesecih so se vrnile nazaj, od koder so se začasno umaknile. Kot neprecenljivo vrednost vidijo požrtvovalnost prostovoljcev in zagotovilo molitvene podpore, kakor tudi materialne podpore iz vseh strani sveta (preko naše centralne hiše v Parizu).

V takšni težki situaciji se tudi spremeni pomen vsakdanjih besed in smisel življenja. Beseda VOJNA ni le beseda, ampak kruta resničnost, ki nas napolnjuje s strahom in trepetom. Beseda zatišje ne pomeni, da ni alarmov, temveč to, da so nam drage osebe še žive.

Tudi Marijine sestre: s. Marta Meško, s. Jožica Sterle in s. Barbara Peterlin, so doživljale nekaj podobnega: Videle so, da je bilo bolj pametno, da so se iz Kijeva začasno umaknile v Zakrpatje, v upanju, da se bo vojna kmalu končala, resničnost pa je postajala vsak dan bolj kruta. Čutile so, kako so vsi diplomatski pogovori o končanju vojne neučinkoviti …

1. V prvem mesecu vojne sem smisel našega življenja v odkrivala v bedenju pred Gospodom. On je »zlival vina in olja« (prim. Lk 10,9) na rane naših duš in dajal moči, da smo hrepenele po miru, da smo zaupale vanj, ki je oznanjal z nami kot trpeči Gospod. Sestre smo si razdelile čas, da smo vsako noč imele celonočno adoracijo. Organizirale smo molitev za mir, ki se je vse do danes vsako nedeljo udeležujejo rimokatoličani, grkokatoličani, pravoslavni in protestanti. Z besedami sv. Vincencija bi lahko rekle, da smo odkrivale »dve strani medalje«, na eni strani zlo, na drugi strani pa molitev in dobroto mnogih.

2. V drugi fazi vojne je začela prihajati pomoč iz vseh strani, odzvala se je Slovenska Karitas … zbiralo se je po župnijah … in to pomoč je bilo treba razvažati in deliti. Čeprav je bilo zaradi vojnih razmer nevarno in tvegano, so se spet našli prostovoljci, ki so šli na pomoč drugim. Njihove misli niso bile več zaposlene le z vojno in s strahom zase, ampak predvsem z dobrodelnostjo. (Ko je bil Kijev obkoljen iz treh strani, se ni našlo človeka, ki bi upal peljati kamion v Kijev.) Tudi gg. lazaristi in drugi duhovniki so pri prevozu pomoči zelo pomagali .Hvaležne smo za vsak dar, ki ste ga namenili, da bi bilo življenje trpečih v Ukrajini vsaj malo lažje. Videle smo, da materialni darovi odpirajo pot do ljudi, počasi se je ustvarjalo ozračje prijateljstva in zaupanja, ljudje so začeli odkrivati svoje zgodbe, svoje težave in preko njih se je odpirala pot še do drugih begunskih družin.

3. Tretja faza vojne – vrnitev v Kijev (prepoznavanje potreb po treh mesecih – v začetku junija)

Dobrodelne organizacije – kot organizacija de Paul – so že začele razdeljevati pomoč in sestre so se vključile v sodelovanje. Kijev in druge okoliške kraje so našle v ruševinah, težko je najti način,kako pomagati. Celo v vasi, ki je 70 km oddaljena od Kijeva, so bile hiše tako uničene, da so jih morali zravnati z zemljo in začenjajo graditi iz nič. Sestre pomagajo z gradbenim materialom, da bi do zime vsaj malo obnovili bivališča. Tudi v Zakrpatju so še ostale begunske družine, ki iščejo službo in skromna bivališča. Ko so sestre pomagale eni takšnih družin, je stara mama rekla: »Sedaj verujem, da Bog je, čeprav sem vse življenje živela brez njega.« Ta žena je doživela Božjo pomoč tudi preko vaših darov in molitev.

NEVARNOSTI, KI JIM LAHKO PODLEŽEMO

Začetek nekega dogodka nas zelo vznemiri, nas naredi čuteče, čez nekaj časa pa se na to navadimo, skoraj pozabimo, naše življenje pa teče naprej. Če se je leta 2020 neprestano govorilo o Covidu, smo dve leti pozneje vedno bolj pogosto slišali, da se moramo naučiti živeti z virusom, ki bo ostal prisoten.

Na začetku vojne v Ukrajini smo bili vsi iz sebe, pripravljeni pomagati na vse načine, čez nekaj mesecev so nam poročila o nadaljevanju bombardiranja prišla v navado. Čeprav so nedaleč od nas umirali vojaki in nedolžni ljudje, smo si mi mirno organizirali dopuste in počitnice.

Ko so požari pustošili po Krasu in ko je suša uničevala pridelke, smo bili pripravljeni priskočiti na pomoč, potem pa se je kar nehalo o tem razpravljati.

• Navajenost, otopelost, indiferentnost
• občutek nemoči (saj nič ne moremo spremeniti)

Vse to lahko zmanjšuje našo gorečnost za dobrodelnost.

Ker pa vemo, da se posledice vseh teh kriz čutijo še dolgo časa po tem, ko medijsko niso več zanimive, je še kako potrebno, da oblike pomoči ubogim kot so:

• prostovoljna pomoč – prostovoljci,
• zbiranje darov,
• molitev,
• sodelovanje,

ostanejo še naprej aktivne v našem poslanstvu.

SKLEP

Iz vsega povedanega vidimo, da so krizne razmere, ki jih je doživljal sv. Vincencij, podobne tem, ki jih doživljamo mi danes. V 17.stol. Je bilo 90 % ljudi prepričanih, da je kuga božja kazen. Ob pojavu Covida 19 je bil marsikdo prepričan, da je to zarota proti človeštvu, oziroma posledica človekovega nespoštovanja narave, božjih zakonov … kakorkoli že je, ne moremo pandemije in vojne razlagati kot izraz božje jeze in nezadovoljstva nad človeštvom … saj Bog tudi v takšnih razmerah ponuja človeku svojo usmiljeno roko, čeprav človek v svoji svobodi počenja zlo.

27. marca 2020 so milijoni ljudi po vsem svetu spremljali video-prenos iz bazilike sv. Petra v Rimu: dialog papeža Frančiška z Bogom:

»Ti nas vabiš, da razumemo ta čas preizkušnje kot čas izbire, da spoznamo to, kar je pomembno in to, kar minljivo, da ločimo to, kar je potrebno od tega kar ni. To ni čas tvoje sodbe, ampak čas naše sodbe – razločevanja … mi moramo presoditi, k čemu je treba povezati svet v teh kriznih časih.«

Člani (članice) Vincencijanske družine ne smemo nikoli obupati.

Naj nas še naprej vodi :

• vera, zaupanje, navdušenje za pomoč ljudem v stiski – hkrati pa
• razsodnost, modrost, previdnost – ravnovesje ljubezni
• upoštevanja vredno je Vincencijevo priporočilo: »Obrnite medaljo!«
• Ko vidimo zlo, obrnimo medaljo, da bo vidna tudi dobrota, solidarnost, požrtvovalnost, prisotnost Božje ljubezni. Apostol Pavel bi rekel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še toliko bolj pomnožila milost.« (Rim 5,20)

Morda kakšno vprašanje za osebni razmislek:

• Kakšno pomembno spoznanje sem dobil/a za svoje življenje prav ob kriznih dogodkih v zadnjih letih? (Covid, vojna, druge nesreče …)
• Pogosto je bilo slišati o porastu depresij (tudi pri mladih) zaradi Covida 19. Kako lahko sebi in drugim pomagam ohranjati vedrino in smisel življenja ?

Še vedno smo v času sinodalnega dogajanja v cerkvi, ki nas ves čas vabi, naj hodimo skupaj! Če kje, potem je za Vincencijansko družino prav karitativno področje lepa priložnost, da hodimo skupaj, skupaj odpiramo oči, roke in srce za potrebe ubogih.